| Naša prepri?anja, naš odnos do sveta in naša pri?akovanja imajo velik vpliv na naša življenja. Naše misli, ?ustva in dejanja so posledica naših prepri?anj o ne?em ali nekom. Lahko bi rekli, da naša prepri?anja vplivajo na vsak naš korak. Na žalost pa se ve?ino prepri?anj niti ne zavedamo, saj so skrita v podzavesti. Prepri?anja nas lahko tudi ubijejo, in to dobesedno!
Pred leti sem namre? slišala presenetljivo in resni?no zgodbo, ki govori kako je nekega moškega napa?no prepri?anje pahnilo v smrt. Zgodba govori o železni?arskem delavcu, Nick Sitzmanu, iz ZDA. Nick ni bil preve? priljubljen med sodelavci, saj se je vedno pritoževal in bil je velik pesimist.
Nekega ve?era je ob koncu izmene s sodelavci preverjal vagone. Nekateri vagoni so stali na lo?enih tirih, bodisi za popravilo bodisi za priklju?itev vlakom. Bilo je zelo hrupno, saj so prestavljali vagone sem ter tja. Med pregledovanjem vagonov je Jack opazil odprta vrata nekega hladilnega vagona. Vstopil je vanj, da bi ga preveril. Med pregledovanjem vagona pa je nek drug sodelovec prišel mimo, videl odprta vrata vagona in jih zapahnil. Seveda ni vedel, da je notri njegov kolega. Na žalost zaradi hrupa lokomotiv ni slišal Nickovih klicev na pomo?. Nick je torej ostal zaprt v hladilnem vagonu. Pesimist, kot je bil, je takoj pomislil na najhujše. "Le koliko ?asa ima, da zdrži v hladilnem vagonu in koliko upanja, da sploh preživi pri tako nizkih temperaturah?", se je spraševal.
Naslednje jutro so Nicka našli mrtvega. Vzrok smrti - podhlajenost. Našli so tudi njegove zadnje besede, ki jih je z žepnim nožem zarezal v tla vagona. Napisal je, da ?uti, kako se njegovo telo ohlaja in da so to verjetno njegove zadnje besede. Najbolj ?udno pri vsem pa je bilo to, da je bil vagon v okvari. Hladilnik sploh ni deloval in temperatura v vagonu je bila visoko nad ni?lo. Kako je lahko torej zmrznil? Ker je bil Nick prepri?an, da je v delujo?em hladilnem vagonu in ker je bil že po naravi pesimist in je vedno pri?akoval najslabše, je telo sledilo njegovemu umu, njegovemu pri?akovanju in strahu, da bo umrl. Nicka torej ni ubil mraz, ubilo ga je njegovo prepri?anje.
Resni?no ne smemo podcenjevati mo? prepri?anj. Naslednji dokaz so zgodbe ljudi, ki so na loteriji zadeli ve?je vsote denarja. V ZDA, kjer so delali raziskave, so ugotovili, da ljudje v približno treh letih po glavnem zadetku na loteriji pristanejo tam, kjer so bili. Revež ostane reveže, bogataš ostane bogataš.
Zakaj je temu tako? Zakaj so ti ljudje za?eli sabotirati samega sebe in zapravili lepo prihodnost, ki bi jo jim lahko omogo?il denar?
Temu psihološkemu fenomenu pravijo mazohisti?no ravnovesje. Koncept govori o tem, kako imamo v sebi notranji termostat, ki ohranja »temperaturo«, na katero smo navajeni. Ljudje, ki so iznenada zadeli ogromno vsoto denarja, so bili kar naenkrat pahnjeni izven svoje "cone udobja". Morda so bila v njihovi podzavesti prepri?anja kot: Ne zaslužim si biti sre?en. Denar je slab. Življenje je težko. Le s trdim delom prideš do denarja. Bogataši so barabe. Ne znam delati z denarjem. Taka in podobna prepri?anja so v teh ljudeh povzro?ila neko notranjo stisko, nek konflikt. In ker naš um in telo teži k ravnovesju, bomo za?eli ustvarjati take okoliš?ine, da bomo slej ko prej spet v ravnovesju z našimi podzavestnimi prepri?anji.
Saj vem, da se sliši noro. Ampak dejstva so taka. In ravno zaradi tega so se v ZDA odlo?ili, da bodo glavne dobitke na loteriji izpla?evali na obroke in tako morda prepre?ili tovrstne tragedije.
Ozrite se v svoje življenje. Kolikokrat ste se odlo?ili, da bo od zdaj naprej vaše življenje druga?e in ?ez mesec, dva ali tri pristali na istem. Odlo?ili ste se, da se ne boste spet zaljubili v napa?no osebo, da vas šef ne bo spravljal ve? ob živce, da se ne boste prenajedali, da boste nehali kaditi, da boste bolj pazili na denar, da se ne boste ve? pustili izkoriš?ati.... ?e je vaša zavestna odlo?itev bila v nesoglasju s katerim izmed vaših podzavestnih prepri?anj v zvezi z odnosi, denarjem, hrano, ljubeznijo, je podzavest vedno zmagala. In kako ne? Saj je podzavest milijonkrat mo?nejša kot zavest.
Naj opišem še en primer. Kot otrok smo se od staršev u?ili o ljubezni in o sre?i. ?e smo bili v družini pri?a, da je ljubzene prišla skupaj z vpitjem, žalitvami ali kakšno drugo obliko nasilja, je to postalo naša realnost in naš model ljubezni. Na podlagi tega smo v svoj podzavestni sistem vgradili cel niz prepri?anj, kaj to ljubezen je, koliko in ?e si jo sploh zaslužimo. Ko se kot odrasla oseba znajdemo v nekem odnosu nam naša podzavest pomaga, da ohranjamo ravnovesje v skladu s prepri?anji, ki jih imamo. Zato se v odnosu, ki je preve? miren, kjer nas partner pohvali ali ob?uduje, ne po?utimo dobro. Tak odnos v nas lahko celo prebudi tesnobo. ?e smo torej odraš?ali v okoliš?inah, kjer so bili ob?utki sre?e redki, nas kasneje v življenju naš notranji termostat sabotira samo zato, da obdržimo to lažno ravnovesje, položaj, ki nam je znan in v katerem se po?utimo varno.
Ne glede na to, v kakšnih okoliš?inah smo odrasli in koliko sre?e in ljubezni smo izkusili, si kot odrasli ljudje podzavestno želimo ohranjati to, na kar smo navajeni. In ker podzavest uravnava vsaj 95% vsega, kar mislimo in ?utimo, se zavestno lahko še tako trudimo in trudimo zvišati "temperaturo" na našem notranjem termostatu, nam to le stežka uspe. Razen seveda, ?e za?nemo delati spremembe na podzavestni ravni!
Spreminjanje podzavestnih prepri?anj je nujno, ?e želimo za?eti uresni?evati svoje sanje in cilje!
Marjana Bloch
soul coach |
