| Naša prepričanja, naš odnos do sveta in naša pričakovanja imajo velik vpliv na naša življenja. Naše misli, čustva in dejanja so posledica naših prepričanj o nečem ali nekom. Lahko bi rekli, da naša prepričanja vplivajo na vsak naš korak. Na žalost pa se večino prepričanj niti ne zavedamo, saj so skrita v podzavesti. Prepričanja nas lahko tudi ubijejo, in to dobesedno!
Pred leti sem namreč slišala presenetljivo in resnično zgodbo, ki govori kako je nekega moškega napačno prepričanje pahnilo v smrt. Zgodba govori o železničarskem delavcu, Nick Sitzmanu, iz ZDA. Nick ni bil preveč priljubljen med sodelavci, saj se je vedno pritoževal in bil je velik pesimist.
Nekega večera je ob koncu izmene s sodelavci preverjal vagone. Nekateri vagoni so stali na ločenih tirih, bodisi za popravilo bodisi za priključitev vlakom. Bilo je zelo hrupno, saj so prestavljali vagone sem ter tja. Med pregledovanjem vagonov je Jack opazil odprta vrata nekega hladilnega vagona. Vstopil je vanj, da bi ga preveril. Med pregledovanjem vagona pa je nek drug sodelovec prišel mimo, videl odprta vrata vagona in jih zapahnil. Seveda ni vedel, da je notri njegov kolega. Na žalost zaradi hrupa lokomotiv ni slišal Nickovih klicev na pomoč. Nick je torej ostal zaprt v hladilnem vagonu. Pesimist, kot je bil, je takoj pomislil na najhujše. "Le koliko časa ima, da zdrži v hladilnem vagonu in koliko upanja, da sploh preživi pri tako nizkih temperaturah?", se je spraševal.
Naslednje jutro so Nicka našli mrtvega. Vzrok smrti - podhlajenost. Našli so tudi njegove zadnje besede, ki jih je z žepnim nožem zarezal v tla vagona. Napisal je, da čuti, kako se njegovo telo ohlaja in da so to verjetno njegove zadnje besede. Najbolj čudno pri vsem pa je bilo to, da je bil vagon v okvari. Hladilnik sploh ni deloval in temperatura v vagonu je bila visoko nad ničlo. Kako je lahko torej zmrznil? Ker je bil Nick prepričan, da je v delujočem hladilnem vagonu in ker je bil že po naravi pesimist in je vedno pričakoval najslabše, je telo sledilo njegovemu umu, njegovemu pričakovanju in strahu, da bo umrl. Nicka torej ni ubil mraz, ubilo ga je njegovo prepričanje.
Resnično ne smemo podcenjevati moč prepričanj. Naslednji dokaz so zgodbe ljudi, ki so na loteriji zadeli večje vsote denarja. V ZDA, kjer so delali raziskave, so ugotovili, da ljudje v približno treh letih po glavnem zadetku na loteriji pristanejo tam, kjer so bili. Revež ostane reveže, bogataš ostane bogataš.
Zakaj je temu tako? Zakaj so ti ljudje začeli sabotirati samega sebe in zapravili lepo prihodnost, ki bi jo jim lahko omogočil denar?
Temu psihološkemu fenomenu pravijo mazohistično ravnovesje. Koncept govori o tem, kako imamo v sebi notranji termostat, ki ohranja »temperaturo«, na katero smo navajeni. Ljudje, ki so iznenada zadeli ogromno vsoto denarja, so bili kar naenkrat pahnjeni izven svoje "cone udobja". Morda so bila v njihovi podzavesti prepričanja kot: Ne zaslužim si biti srečen. Denar je slab. Življenje je težko. Le s trdim delom prideš do denarja. Bogataši so barabe. Ne znam delati z denarjem. Taka in podobna prepričanja so v teh ljudeh povzročila neko notranjo stisko, nek konflikt. In ker naš um in telo teži k ravnovesju, bomo začeli ustvarjati take okoliščine, da bomo slej ko prej spet v ravnovesju z našimi podzavestnimi prepričanji.
Saj vem, da se sliši noro. Ampak dejstva so taka. In ravno zaradi tega so se v ZDA odločili, da bodo glavne dobitke na loteriji izplačevali na obroke in tako morda preprečili tovrstne tragedije.
Ozrite se v svoje življenje. Kolikokrat ste se odločili, da bo od zdaj naprej vaše življenje drugače in čez mesec, dva ali tri pristali na istem. Odločili ste se, da se ne boste spet zaljubili v napačno osebo, da vas šef ne bo spravljal več ob živce, da se ne boste prenajedali, da boste nehali kaditi, da boste bolj pazili na denar, da se ne boste več pustili izkoriščati.... Če je vaša zavestna odločitev bila v nesoglasju s katerim izmed vaših podzavestnih prepričanj v zvezi z odnosi, denarjem, hrano, ljubeznijo, je podzavest vedno zmagala. In kako ne? Saj je podzavest milijonkrat močnejša kot zavest.
Naj opišem še en primer. Kot otrok smo se od staršev učili o ljubezni in o sreči. Če smo bili v družini priča, da je ljubzene prišla skupaj z vpitjem, žalitvami ali kakšno drugo obliko nasilja, je to postalo naša realnost in naš model ljubezni. Na podlagi tega smo v svoj podzavestni sistem vgradili cel niz prepričanj, kaj to ljubezen je, koliko in če si jo sploh zaslužimo. Ko se kot odrasla oseba znajdemo v nekem odnosu nam naša podzavest pomaga, da ohranjamo ravnovesje v skladu s prepričanji, ki jih imamo. Zato se v odnosu, ki je preveč miren, kjer nas partner pohvali ali občuduje, ne počutimo dobro. Tak odnos v nas lahko celo prebudi tesnobo. Če smo torej odraščali v okoliščinah, kjer so bili občutki sreče redki, nas kasneje v življenju naš notranji termostat sabotira samo zato, da obdržimo to lažno ravnovesje, položaj, ki nam je znan in v katerem se počutimo varno.
Ne glede na to, v kakšnih okoliščinah smo odrasli in koliko sreče in ljubezni smo izkusili, si kot odrasli ljudje podzavestno želimo ohranjati to, na kar smo navajeni. In ker podzavest uravnava vsaj 95% vsega, kar mislimo in čutimo, se zavestno lahko še tako trudimo in trudimo zvišati "temperaturo" na našem notranjem termostatu, nam to le stežka uspe. Razen seveda, če začnemo delati spremembe na podzavestni ravni!
Spreminjanje podzavestnih prepričanj je nujno, če želimo začeti uresničevati svoje sanje in cilje!
Marjana Bloch
soul coach |
